Še enkrat na referendum o pravici do dostojne smrti

"Ali ste za to, da se uveljavi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 18. julija 2025", je referendumsko vprašanje iz pobude Koalicije Proti zastrupitvi bolnikov!. Slednjo sta v državni zbor, podprto z več kot 15.000 podpisi volilk in volilcev – potrebnih je sicer le 2.500 podpisov – prejšnji teden prinesla Aleš Primc, znan iz referendumskega nasprotovanja pravici istospolnih parov do posvojitve otrok, in publicistka Milena Miklavčič.

Zakonodajnopravna služba državnega zbora ni imela pripomb k pobudi, zato bo predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič danes določila datum začetka zbiranja podpisov za zahtevo za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma, je za N1 Slovenija povedal njen tiskovni predstavnik, Vili Grdadolnik.

Prvi mogoči in hkrati najverjetnejši datum začetka zbiranja 40.000 podpisov je 1. september.

Nihče, ne pobudniki referenduma ne snovalci prvotnega zakona iz Srebrne niti, ki so sodelovali tudi pri dopolnjenem in sprejetem koalicijskem predlogu, ne dvomijo, da referendum bo. Po zakonsko določenih rokih bi v drugo – po posvetovalnem še na naknadnem zakonodajnem referendumu – lahko o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja odločali enkrat med sredino novembra in začetkom decembra.

Sprejet zakon se od prvotnega predloga Srebrne niti, ki so ga po lanskoletnem posvetovalnem referendumu posvojile koalicijske stranke, v bistvenem razlikuje v tem, da omogoča le pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. To pomeni, da zdravstveno osebje smrtonosno učinkovino zgolj pripravi za uporabo, pacient pa si jo mora vnesti sam. Možnost evtanazije – pri kateri zdravstveni delavec injicira učinkovino v telo pacienta, in bi bila mogoča le izjemoma; če pacient ni zmožen sam vnesti smrtonosne učinkovine v telo, če ima verske, moralne ali druge utemeljene razloge, zaradi katerih ne želi sam vnesti smrtonosne učinkovine v telo, ali če obstajajo za to drugi utemeljeni razlogi – so iz predloga črtali.

Za slednje so se, kot je v obravnavi predloga zakona pojasnila poslanka Svobode Tereza Novak, odločili zaradi nasprotovanja različnih zdravniških organizacij, ki so, sklicujoč se na zdravniško etiko, zavračali, da bi bili zdravniki izvajalci postopka. Ne glede na črtanje zdravniške organizacije nasprotujejo tudi sedanjim rešitvam.

Zdravniške organizacije še vedno proti

V republiški komisiji za medicinsko etiko (KME), ki ji predseduje Božidar Voljč, so tudi tokrat – stališče so objavili šele sredi julija, tik pred koncem zakonodajne poti predloga – zapisali, da tudi izključitev evtanazije njihovih pomislekov, zapisanih že v mnenju leta 2023, v ničemer ne spreminja.

Temu so pritrdili tudi v Odboru za pravno etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS). Rešitve so "v nasprotju s temeljnim načelom medicinske etike, ki zapoveduje ohranjanje in obnavljanje zdravja ter preprečevanje in lajšanja trpljenja. Možnost ravnanja v nasprotju s tem bi v slovensko zdravstvo vnesla etično razdvojenost", so zapisali v komisiji za medicinsko etiko (KME).

Da do priznanja pravice do odobritve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pacienti, ki neznosno trpijo zaradi hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja in za katere ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja, ni mogoče priti brez zdravnika, saj lahko ta, kot strokovnjak za medicino, presoja upravičenost do postopka, odgovarja dddr. Andrej Pleterski, eden od soavtorjev prvotnega zakona. In poudari, da imajo v vseh državah, ki omogočajo samousmrtitev, zdravniki glavno besedo pri presoji upravičenosti posameznega pacienta do tega postopka. Prav tako imajo povsod, tudi po slovenskem sprejetem predlogu, možnost ugovora vesti, če ne želijo sodelovati.

Opozori, da se ne odboru pri ZZS ne KME ni zdelo vredno preučiti spremenjenega predloga, temveč so se sklicevali na mnenje ob prvotnem predlogu. Pa tudi, da ni jasno, koliko zdravnikov dejansko nasprotuje rešitvam, saj da v Zdravniški zbornici Slovenije nikoli niso izvedli reprezentativne ankete o tem vprašanju. "Zdravniške organizacije vodi konservativna manjšina zdravnikov, ki ves čas nasprotuje predlogu in tako daje vtis glasnega nasprotovanja vseh zdravnic in zdravnikov."

Paliativa

Eden od argumentov nasprotovanja tako zdravniških organizacij, opozicije in tudi Katoliške cerkve kot ene najglasnejših in najodločnejših nasprotnic zakona je paliativna oskrba, kateri mora država dati večji pomen. Z nujnostjo krepitve paliative se strinjajo tudi predlagatelji zakona, a pritrjujejo stališču onkologinje dr. Jožice Červek, vodje prvega oddelka paliativne oskrbe v Sloveniji. Ta je na parlamentarnem odboru za zdravstvo ob obravnavi zakonskega predloga dejala: "Pravilna in celostna paliativna oskrba mora biti vedno prvi odgovor na reševanje trpljenja in stisk neozdravljivo bolnih, a na žalost v vseh primerih ni zadostna, zato je možnost pravilno nadzorovanega prostovoljnega končanja življenja potrebna v razvitem in etičnem zdravstvenem sistemu."

Škofje Katoliške cerkve na Slovenskem so tudi pred tokratnim sprejemanjem predloga zakona v pismu spomnili na svetost življenja, svareč pred tem, da naj bi se zaradi zakona stare, bolne in umirajoče sililo v smrt in da se bo ustvarila družbena klima, kjer bi se počutili kot breme, zato bi možnost takšne smrti doživljali kot dolžnost in ne kot pravico. Opozarjajo tudi na možnost zlorab.

Glavni režiser referenduma ...

Pleterski, prepričan, da "je glavni režiser referenduma prav Katoliška cerkev, medtem ko so vsi drugi, od Karitasa, Društva hospic, Akademskega društva Pravnik, Združenja katoliških zdravnikov in tudi do Primca, kot najvidnejšega akterja, zgolj njeni vojščaki", odgovarja, da je cilj tovrstne retorike strašenje, saj da doslej na nobenem sodišču v državah, kjer je ta pravica uzakonjena, še ni bila s pravnomočno sodbo potrjena zloraba. "Primeri domnevnih zlorab so že bili obravnavani na sodiščih, a nikoli niso bili sodno potrjeni." Tako Pleterski, ki pravi, da je zdravnika Marjana Fortuno, ki je v medijih pisal o možnostih zlorab, javno pozval, naj mu navede tri, ki bi jih ta zakon lahko dopuščal, a za zdaj ni dobil odgovora. V Srebrni niti so ob sprejemu zakona zapisali še, "da zakon vsebuje ustrezne in pretehtane varovalke, ki onemogočajo zlorabe. Postopki so strogi, večstopenjski, nadzorovani s strani zdravniške in pravne stroke ter vključujejo premišljeno odločanje posameznika v stanju popolnega zavedanja osebne odločitve".

Na opozorila, da bi se krog upravičencev do pravice, ko bi enkrat uzakonili možnost samousmrtitve, lahko širil in da se bo število ljudi, ki bi se odločali za ta korak, povečevalo, primer sta Kanada in Nizozemska, Pleterski odgovarja, da noben zakon ni večen. "Ni zakon tisti, ki spreminja družbo. Družba se je spremenila, zato potrebujemo tak zakon. Če se bo družba še spreminjala, bo tudi zakon potreben sprememb, v katero smer, ni mogoče napovedati, a noben zakon ni večen."